Avtor: Klemen Brvar Klemen je zgodovinar, publicist, bibliotekar in eden tistih, ki se kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli rad (kritično) pogovarja o Mariboru. Z mestno dediščino se med drugim ukvarja tudi ljubiteljsko, v sklopu združenja Združenja Reaktor, katerega član je, pa v zadnjem času celo nekoliko aktivistično.

Najbrž ni nič nenavadnega, da se ljudje iz istega kraja, o svoji zvezanosti z domačim okoljem radi pogovarjajo tudi, če se srečajo daleč vstran in v okoliščinah, ki to vse prej kot vzpodbujajo. A si je vseeno prijetno domišljati, da smo med najbolj strastnimi tovrstnimi determiniranci prav Mariborčani. Razloge za malce sentimentalen in hkrati robato-lastniški odnos do mesta, ki očitno meče senco oz. žarke kamorkoli zaidemo, najdemo v skupnostnem karakterju. Ta je ujet med Scilo provincialnega in pogosto malomarnega samozadovoljstva ter Karibdo manjvrednostnega kompleksa. Seveda je takšno nihanje med skrajnostima možno uravnovesiti in s tem vzpostaviti okoliščine, ki generirajo potenco in elan. V zadnjem času, ko v ohromljenem mestu poteka intenzivno preizpraševanje identitete in se kljub stalnim rezom vse bolj izkazuje, da je kultura tisto jedro, v katerem se skriva (turistično-gospodarski, predvsem pa kadrovski) potencial, so za nove temelje dovolj že odprte, drzne oči. Pred nami, »v prahu« leži namreč toliko dediščine, toliko poteptanih in izruvanih zgodb, da je rekonstrukcija mariborske duhovne zgradbe in z njo povezane vizije – obe sta namreč predpogoj za ponovni materialni vzpon – povsem izvedljiva. In pravzaprav že poteka. A žal mimo oblasti, na obrobju, pod pokrovom, v senci. Zdi se, da dediščino bolj kot tisti, ki so zanjo odgovorni in jo legalno zastopajo, spoštujejo redki »razsvetljenci«. Po drugi strani pa je razveseljivo, da je med njimi kar nekaj mlajših kulturnikov. Očitno je tem jasno, da dediščina človeka postavlja v kontekst, mu odgovarja na vprašanja, ki se porajajo tukaj in zdaj, in ga utirja v negotovo in polifonično prihodnost. Govoriti o tržnem vidiku, ki ga ustrezno zapakirane zgodbe vsebujejo povsod drugod, je brezpredmetno, saj (pre)poznavanje (vloge) dediščine pravzaprav pogojuje bolj materialne interese. Morda je senčna pozicija oz. odrinjenost na nek način celo blagoslov, saj se tako v miru, mimo uradnih kanalov in brez politikantstva gradi nekaj novega. Prej ali slej bo ta nov duh prevladal.

Vse te misli so se izkristalizirale po posrečenem amsterdamskem srečanju z Natašo, ki v nizozemskem Babilonu živi že nekaj let in se na svojevrsten način ukvarja – z mariborsko dediščino. Namesto poznavalskega vodstva po četrti De Pijp, podprtega z lokalno zgodovino ter njenimi antropološkimi, arhitekturnimi in sociološkimi izsledki, se je srečanje sprevrglo v klasično mariborsko zgodbo: obsedeli smo v baru ob robu parka Sarphati, srkali pivo ‘t Ij in naše mestece obdelovali z vseh mogočih vidikov. Zanimivo je, da smo se uspeli ogniti zgoraj omenjenima mitološkima čerema, in zaključili, da Maribor premore vse, kar imajo veliki, le da tega Mariborčani ne znamo videti, ustrezno kontekstualizirati oz. uzgodbiti, kaj šele obrniti mestu tudi gospodarsko v prid. Seveda tudi brez takšne debate Amsterdam in mnoga druga, bolj primerljiva evropska mesta nastavljajo ogledalo, kako malomarni in mačehovski smo do dediščine. Morda je razlog temu dejstvo, da v mestu stežka in izjemno počasi nastaja to, kar smo včasih poimenovali meščanski sloj, ki mu je praviloma mar za te zadeve. Ne gre zato, da bi Maribor premogel samo (lumpen)proletarski miselni okvir, samo nogometni karakter ali veseljaško mentaliteto, ampak prej za dejstvo, da je mesto že dolgo uzurpirano. Odločajo in selekcionirajo namreč ljudje, ki so, milo rečeno, izobraženi in zviti ravno toliko, da jim je jasna naslednja enačba: zadržati in pritegniti najboljše pomeni, da se bo modus operandi spremenil, da se bo letvica načina dela in razmišljanja dvignila, da bodo vrata vrtičkov padla s tečajev in da to pomeni njihov konec. In ker konca še ni, ljudje odhajajo, entuziasti životarijo na obrobju, mesto pa propada.

Spomenik Samuela Sarphatija v Sarphatiparku [foto: Tomo Vrešak]

Naj za ilustracijo odnosa do dediščine in konec koncev do človeka navedem primer, o katerem je pripovedovala Nataša. Omenjeni park, ki smo ga opazovali čez cesto, je posvečen Samuelu Sarphatiju (1813–1866), urbanističnemu vizionarju in rešitelju mestnih sanitarnih težav. Eden od tvorcev renesanse Amsterdama v industrijski dobi je kot tipični razsvetljeni liberalec v vsesplošnem razcvetu znal prepoznati tudi njegove temnejše odtenke. Veliko svoje energije je namreč namenil revnim slojem ter sistemskemu in infrastrukturnemu izboljšanju njihovega položaja. Njegovo ime se danes pojavlja tako v povezavi s stavbno dediščino kot v turističnih vodnikih, kar pomeni, da je Sarphati eden od gradnikov dediščinske panorame mesta. Verjetno moje pozornosti ne bi pritegnil, če ne bi bil judovskega porekla. Sarphatijevo zgodbo sem namreč takoj povezal z Mariborčanom, ki je živel v malce bolj turbulentnih časih. Osebnosti imata precej stičnih točk, razlikujeta pa se zlasti v svoji posthumni usodi oz. odnosu mest do njune dediščine.

Gre za tovarnarja Marka Rosnerja (1888–1969), ki se je rodil v judovski družini v Iacobeniju v Bukovini (nekdaj del Avstro-Ogrske, danes v Romuniji). V Maribor je leta 1905 prišel za svojim bratom Jozefom, ki je tu že imel podjetje z mešanim blagom, in začel z delom. Pred začetkom druge svetovne vojne je Marko Rosner imel v lasti tri tekstilne tovarne v Melju, ki so zaposlovale okoli 1.000 delavcev. Ta »judovski Hutter«, kot bi ga lahko poimenovali, je bil pred drugo svetovno vojno osrednja osebnost okoli stoglave mariborske judovske skupnosti in eden ključnih Mariborčanov tega časa, kar dokazuje tudi njegovo članstvo v zagrebški prostozidarski loži in med mariborskimi rotarijci. Z Josipom Hutterjem ga lahko primerjamo tudi zaradi izpričanega socialnega čuta: poleg primernih plač, zagotovljene prehrane, skrbi za porodnice in tovarniškega vrtca je za svoje delavce pod Meljskih hribom zgradil celo bazen in park za rekreacijo zaposlenih. Ob svoji 50-letnici je npr. ustanovil delavski sklad, v katerega je prispeval zajeten začetni kapital, hkrati pa je isto vsoto namenil tudi takrat nastali Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani (danes SAZU). Razlog, da je bil človek v marsičem bolj pripaden mestu (in novi državi) kot kak »staroselec«, moramo najbrž iskati v dejstvu, da ji bil nekakšen self made man, ki mu je cvetoči industrijski Maribor omogočil, da se z delom dvigne in povzpne po družbeni lestvici. Morda je še bolj kot hvaležnost in vračanje okolju, ki mu je omogočilo vzpon, pomembno njegovo protinacistično delovanje. Skozi Rosnerjeve »roke« je namreč šlo nekaj tisoč ljudi, ki bi zaradi svojega judovskega porekla zagotovo izginili v holokavstu. Po nacističnem prevzemu oblasti v Nemčiji leta 1933 in še posebej po anšlusu Avstrije 1938 je Rosner na lastne stroške organiziral sprejem ilegalnih prebežnikov, ki so preko avstrijsko-jugoslovanske meje bežali na varno. Begunce je nato odpremil v Zagreb, kjer je skrb zanje prevzel Odbor za pomoć jevrejskim izbjeglicama. Pomagal tudi pri reševanju šestnajstih judovskih deklet, ki jih je februarja 1941 pred gotovo pogubo rešil slovenski pravičnik Uroš Žun. Verjetno je zaradi tega in groženj lokalnih nacističnih simpatizerjev Maribor zapustil že 27. marca 1941, torej še pred nemško okupacijo. Z družino se je najprej umaknil v Srbijo, nato na Madžarsko, od koder so leta 1943 ilegalno prebegnili v Palestino.

Po vojni je nova komunistična oblast Rosnerja v odsotnosti obsodila na petnajstletno zaporno kazen z odvzemom državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Obtožnica je z današnje perspektive absurdna in sramotna, saj je »umazenemu židu (…) nemške narodnosti« očitala, da je sodeloval z nacisti. Rosner je svoje ime večkrat poskusil oprati, a mu do smrti v izraelski Haifi 1969 ni uspelo doseči rehabilitacije. Da se je čez slabega pol stoletja ponovno »rodil« je zaslužen zgodovinar in poznavalec judovske preteklosti Boris Hajdinjak, ki je tudi eden od motorjev, da se dediščina mariborskih Judov 20. stoletja počasi prebija iz teme. Razlog za to so tudi stiki s potomci mariborskih Judov, ki radi delijo spomine in vedenje o preteklosti (npr. Rosnerjeva hčera Lidija Rosner Busti, ki danes živi v italijanski Novari, ter Pavel Larič, sin Viljema Loebla, še enega predvojnega judovskega industrialca, ki prebiva v ZDA). Poleg strokovno-znanstvenega dela je bilo v zadnjih letih prav tako veliko narejenega pri popularizaciji tematike. Lahko bi rekli, da gre za eno od izjem, kar se tiče mariborskega odnosa do dediščine, saj so mnogi naši nekdanji someščani že našli svoje drugo življenje v mestnem zgodovinskem spominu. Po drugi strani glede stavbne dediščine kaže slabo: edina še stoječa je nekdanja upravna stavba Rosnerjevih tovarn v Melju, ki ob nekdanjem Hutterjevem kompleksu predstavlja verjetno najlepši primerek industrijske arhitekture iz 30-ih let 20. stoletja, ko stila še ni povsem poteptala brezdušna utilitarnost. Morda se bo kdo zanjo zavzel, ko bo slovenska država opravila moralno dolžnost in Rosnerja rehabilitirala, mesto Maribor pa po njem poimenovalo katero od ulic.