Članek je bil prvotno objavljen v Večeru v petek, 30. oktobra 2015. Objavljeno s privoljenjem uredništva.

Popotnica: Jerneja Ferlež

Jerneja je etnologinja, bibliotekarka, raziskovalka preteklosti in komentatorka sodobnosti Maribora – opazovalka dogajanja v preteklosti in v sodobnosti. Avtorica člankov, štirih knjig o etnologiji Maribora in scenarija za film Mariborska dvorišča.

Kaj vse povedo stare fotografije, opazovanje in domišljija. Fascinacija z mariborsko glavno trgovsko ulico, kjer je bila na številki 3 Kormannova trgovina, je bila med obema vojnama izjemno močna.

Fotografija Ferdinanda Kormanna me je nekoč pokukala na bolšjaku. Najbrž je ne bi bila opazila, če ne bi imela na hrbtu pripisa – Ferdinand Kormann, oče trgovca Franca. Zvenelo je nekam znano. Pozornost je pritegnilo predvsem to, da je posnetek videti kot ateljejski portret na prostem. To seveda zveni kot absurd, pa ni. Portreti, ki so v prvih letih 20. stoletja nastajali v fotografskih ateljejih, so si bili med sabo več kot podobni. Nekaj tipov ozadij, kak višji kos za oporo portretirancu, stol. Rahlo prisiljena drža človeka, okorna v zamrznjenosti pred objektivom fotografske kamere. Škljoc – in v kamero zazrti je ostal v tej zaledeneli podobi za vedno. Ali vsaj, dokler se fotografija ohrani.

Takih portretov je ogromno. So se mi pa vedno zdeli zelo posrečeni tisti, ki so posneti v povsem enaki maniri – na prostem. Kulisa, tokrat naravna, predmet za oporo – verjetno nekaj, kar je tudi sicer stalo kje blizu -, zakrčena poza in zazrtost portretiranca v objektiv. Kot da bi bilo v ateljeju, a ni. Tudi takih portretov je kar nekaj. Celo psa sem nekoč videla fotografiranega na ta način.

Tako je bil portretiran tudi Ferdinand Kormann. Moralo je biti nekje na začetku 20. stoletja. Za kuliso razmeroma visoka ograja in nekaj dreves, kot da je na nekem dvorišču. Stoji ob stolu in se z desnico drži za njegov naslon. Ne samo drži, pošteno stiska naslonjalo – verjetno je bil malo v zadregi. Stol ni kar neki navadni stol – zelo lep stol je. Ferdinand pa, brkač srednjih let, je odložil klobuk na sedalo. Obleka, srajca, telovnik, verižica žepne ure. Ko pogledaš obraz, se zdi, da te gleda, ampak v bistvu je gledal tistega, ki ga je fotografiral. Vsak pogled s fotografije je v svojem bistvu pogled v kamero in v fotografa. Kdor se nam s fotografije smeji, se je neizpodbitno nasmejal fotografu.

Od tod naprej ni mogoče s fotografije prebrati skoraj nič več. Kar pelje misli naprej, je kratek napis na hrbtu fotografije. Jasno je, da je bil pripisan naknadno. Napisan je z relativno sodobno pisavo in predvsem – če piše, da je oče trgovca Franca, mož pa je srednjih let, verjetno v trenutku nastanka fotografije še ni bil oče trgovca. Kvečjemu oče malega fanta z imenom Franc, ki bo nekoč postal trgovec. Tako se je nekomu, ki je čez leta dobil fotografijo v roke in je Ferdinanda verjetno poznal ali pa je poznal vsaj Franca, zdelo pomembno na fotografijo zapisati – oče trgovca Franca. Ne vem, zakaj, mogoče zaradi oblike pisave, ves čas se mi zdi, da je na hrbet fotografije pisala ženska. Vprašanje je – zakaj bi kdo to pripisal. Za družinski album ne bi bilo te potrebe, tam bi bila prepoznavnost zagotovljena sama po sebi. Kam je torej romala fotografija, preden je pristala na bolšjaku in nato v moji torbici fotografskih čudes, da jo je nekdo označil – kot da bi bil vedel, da jo bo nekoč gledal nekdo, ki se mu ne bo niti sanjalo, kdo bi lahko bil brkač, ki se na nekem dvorišču oklepa lepega stola.

Ko smo otroci, si zapomnimo igrače

Kaj je bil Ferdinand Kormann, razen, da je bil Frančev oče, ne vem. Vem pa, kaj je bil Franc. Bil je lastnik galanterijske trgovine na dnu Gosposke ulice, blizu Glavnega trga. V njegovi trgovini so prodajali čipke, vezenine, puloverje, damsko perilo, reči iz usnja in stekla, porcelan, toaletne potrebščine. Vse mogoče. Tudi igrače. In zelo zanimivo je, kako deluje spomin. Ko sem konec 20. stoletja spraševala zelo priletne ljudi, ki so otroštvo preživljali v Mariboru, kje so nekoč prodajali igrače, so vsi po vrsti rekli – pri Kormannu v Gosposki. Spominjali so se izložb, spominjali so se močne želje imeti, kar je bilo na prodaj – punčke, medvedki, harlekini, leseni vozički, vetrnice, žoge, skiroji, kocke, kositrni vojaki, frnikole, miniaturne sobe z miniaturnim pohištvom, železnice. Uf, železnice, neuresničene sanje mnogih otrok! Na vprašanje, kaj so še prodajali pri Kormannu, so rekli, še nekaj reči. Natančno so se spomnili le igrač. Bili so pač otroci. Zakaj bi jih takrat zanimali damsko perilo, usnjeni izdelki in porcelan, zakaj bi jih zanimala galanterija. Spomin je kot sito. Ohrani, kar ima interes ohraniti. Ko si otrok, so to zagotovo igrače. Kdaj pozneje je to mogoče res damsko perilo.

Ne vem, kdaj je Kormann odprl svojo galanterijsko trgovino, a obstaja možnost, da jo je že pred prvo svetovno vojno na istem mestu imel njegov oče Ferdinand. Če je bilo tako, bi se lahko, ko bi se sprehodil čez Glavni trg proti Dravi, zazrl v izložbo špecerijske trgovine na južnem delu Glavnega trga, nad katero je bil napis lastnika z zelo podobnim imenom, kot ga je nosil sam – Ferdinand Kaufmann. So se ljudje v mestu, kot je bil Maribor v začetku 20. stoletja, med sabo poznali? So trgovci vedeli drug za drugega? So meščani poznali trgovce, obrtnike in druge akterje Gosposke, Koroške, Slovenske ulice? Sta bila Ferdinand Kormann, oče trgovca z galanterijo, in Ferdinand Kaufmann, lastnik špecerijske trgovine, znanca? Sta bila bolj znana med tistimi, ki so živeli v starem mestu ali je bila njuna ponudba enako blizu tistim iz predmestij?

In kdo si je lahko privoščil igrače iz Kormannove trgovine, komu so jih starši zares kupili in kdo je o njih lahko le sanjal? Koliko je bilo otrok, ki so živeli v Mariboru, pa Kormannove ponudbe še videli niso? Nekateri so se namreč res igrali s punčkami, ki zapirajo in odpirajo oči, kositrnimi vojaki, miniaturnim pohištvom in vozički, drugi pa tega ugodja niso bili deležni. Ti so se znašli kar s tistim, kar so našli v okolju – fižolčki kot frnikole, v krpe zaviti koščki lesa kot punčke, oblanci iz bližnje mizarske delavnice kot material za izdelavo miniaturnega pohištva. Bistvo otroške igre je vedno podobno, različne pa so izvedbe. In pri tem imajo nekateri otroci na voljo več, drugi manj. Mogoče pa drugi prav zato razvijejo boljšo sposobnost improvizacije!

Fascinacija z Gosposko, glavno trgovsko ulico mesta, kjer je bila na številki 3 Kormannova trgovina, je bila v času med obema vojnama močna. Nekoč sem slišala za gospo, ki si je nepokretna, v visoki starosti, v času, ko je blišč Gosposke že precej zbledel, zaželela, da bi lahko šla samo še enkrat po Gosposki, od izložbe do izložbe. Tudi Branka Jurca, ki se je z družino kot otrok iz Primorske preselila v Maribor, je pozneje pisala o Gosposki, o promenadi, o trgovinah, o izložbah s klobuki, čevlji, prstani. Pozneje pa je nekdo, ki se mi je vedno zdel zelo senzibilen, napisal, da je ulica ozka. Zelo ozka in vijugasta. Zdela se mu je prav taka kot duh tega mesta nasploh. Napisal je, da ga ozka Gosposka ne le ponazarja, ampak skoraj določa. Marijan Kramberger – moj poklon.

Hugo in Anny Stark z mamo oziroma taščo - vrtna garnitura v uporabi

Glavni junak je lep, gosposki stol

V pesniški svobodi pa tokrat pogled iz druge perspektive. Izhodiščni junak zgodbe naj bo stol. Tisti stol, ki se ga ob fotografiranju z desnico krčevito oklepa Ferdinand Kormann. Lahko je to zadrega. Lahko pa je tudi izraz navezanosti in ponosa na kos pohištva, ki ni kar tako. Stol iz ukrivljenega lesa je namreč thonet. Takim kosom pohištva so rekli – razkošje z Dunaja. Od tam, iz Thonetove tovarne pohištva so namreč že od druge polovice 19. stoletja prihajali ti umetelni uporabni izdelki. Niso bili zgolj stoli, bili so predmeti prestiža. Ko si jih je neki drugi trgovec, trgovec z usnjem Hugo Stark s Koroške ceste leta 1918 naročil iz Gradca, je v svojo kroniko zapisal: Vrtna Garnitura, prejel 18. aprila 1918 (Thonet Graz), (K 190.-).

Ampak – zakaj je Stark kupil prav thoneta. Ko sta z ženo Anny urejala dvorišče, sta se odločila na vrtnem delu urediti prostor, kjer bodo lahko kdaj posedeli. Hugo je že hotel naročiti pri mizarju nižje na Koroški vrtno mizo in nekaj stolov, pa je Anny rekla – ne, počakaj. Spomnila se je namreč, da je zadnjič na obisku pri Kormannih v Gosposki videla nekaj, kar ji je bilo zelo všeč. Garnituro stolov, ki so imeli naslonjala iz ukrivljenega lesa. Pa to še ne bi bilo nič posebnega, takih je bilo v mestu že nekaj. Neverjetno je bilo, kaj je imel ta stol za osrednji del naslona. Dobesedno v krog ukrivljen les in čez v obliki cveta na štiri konce ukrivljeno in prepleteno lesovje. In nekaj malo manj ukrivljenega, a še vedno neverjetnega, tudi pod sedalom.

Gospa Kormann se je prav hvalila z njimi, to Anny ni ušlo. Pokazala ji je tudi katalog neke graške posrednice pohištva Thonet. Uf, kake lepe reči! Niso bile poceni, bile pa so lepe. Take hočem na najinem vrtu, je rekla Hugu. Njemu pa to ni bilo všeč. Stol je stol. Lahko bi ga izdelal mizar iz sosedstva, usnja je bilo pri hiši dovolj, da bi lahko iz njega naredili tako sedalo kot naslon. Strošek bi bil nizek. Hugo Stark je imel rad pregled nad svojimi izdatki. Všeč mu je bilo, če niso bili višji, kot je bilo treba. Po drugi strani pa je rad ugodil ženi. Rad ji je kupil kaj lepega – svileno bluzo, lep kostim, usnjene rokavice, porcelanast kos posode -, taka darila za božič in še kdaj pri hiši niso bila nič posebnega. Lahko si jih je privoščil. In všeč mu je bilo, ker je bila Anny po takih darilih vsa njegova. Ampak tokrat se mu je zdelo nepotrebno naročati to “razkošje z Dunaja”. Anny pa je navdihoval ponos prijateljice iz Gosposke. Tako je Hugo naročil. Nič drugega mu ni preostalo, kot da se zahvali mizarju na koncu ulice, s katerim se je že dogovoril za garnituro po razumni ceni, in prosi Kormanna, da mu posodi katalog, ki sta si ga ženski skupaj ogledovali. In da na stran najmanj 200 K. V času, ko nekateri v mestu niso imeli niti za hrano, je to bila kar čedna vsota. Ampak kaj hočemo, Anny si je pač res zaželela. Naj bo po njenem. V katalogu sta garnituro skupaj izbrala – za vrt je morala biti malo bolj robustna od tiste v Kormannovi sprejemnici, a znamenita ukrivljenost je bila seveda tu. Sredi aprila so thonete res pripeljali in nedolgo zatem so na njih že sedeli. Enkrat celo pred fotografovim objektivom!